Mavrica

Po nenadnem poletnem dežju
se na koncu bližnjega vrta
razteza ukrivljena črta.

A glej, no, glej, saj ni le ena!

Mislim, da je črta modra,
se sliši glas gospoda Kodra.
Ne, zagotovo je zelena,
reče še njegova žena.
A boljša kot rumena,
vzklikne Hana, ni nobena!
Je oranžna in ne bela?,
vpraša očka mala Ela.
Jaz pa vidim le rdečo,
pomežikne striček Srečo.
Kaj ni to cela mavrica?,
se oglasi zdaj mamica.
Ne manjka še vijolična?,
je teta Meta kritična.

Kaj pa se medtem godi?
Dežja več ni, sonce posije,
mavrica skrije svoje sledi.

(Tatjana Pregl Kobe, Mavrica (Duga), 2013.)