Mesto in neskončno nebo poezije

( hrepenenje, upanje, čudeži )

Ime pesnika, pisatelja, esejista urednika Marijana Grakalića je dobro znano slovenskim literarno novinarskim krogom. V začetku devedesetih je veliko objavljal tudi v Sloveniji, a prozni in pesniški teksti se bolj pogosto rojevajo v svet zadnjih nekaj let.

Izbor poezije Neskončno je zgolj drobec iz Grakalićevega obsežnega opusa, ki ga lahko razmejimo na urbano in lirično ekspresivno. Grakalić je poet Zagreba, a tudi neba, morja in ljubezni. Pričujoči izbor obsega večinoma meditativno filozofske pesmi, razmišljanja o življenju, o rojstvih in smrtih in tistem vmes. Ni naključje, da se v njegovi poeziji mnogokrat zvrstijo občutja, ki jih ubesedi z: hrepenenje, upanje, čudeži. V Grakalićevi poeziji sije svetloba, to je eden redkih sončnih, optimističnih zapisov o ljudeh, njihovih usodah, o mestu, oblakih, minulih ljubeznih. Tu in tam zavalovi melanholija, verzi so ritmični, nagovarjajo nas s sporočilnostjo, da so sence, ki nam zakrijejo jutro zgolj naš pogled na ostre robove sveta.

V slovenski poeziji mu je morda blizu Pavček, Minati, nekatere pesmi Murna. A v poeziji so primerjave komaj mogoče, tisti drug del Grakaličeve poezije, ki opeva in ohranja purgerski Zagreb še čaka, da se prelije v druge jezike.

Neskončno je nebo in morje, neskočna so tudi polja poezija, ki nas kličejo, da odidemo na potep po čarovniški pokrajini besed.

Istra 14.avgust 2015 Franjo Frančič