Piše: Tomaž Šaunik

Obstojajo zastrašujoče vzporednice med 30. septembrom 1938 v Munchnu in 31. marcem 2016 v Den Haagu. Ne toliko v primerjavi Šešlja s Hitlerjem ali haaškega sodnika Jean Clauda Antonettija s britanskim premijerom Nevillom Chamberlainom. Zastrašujoča je primerjava sporočil, ki so bila poslana tako iz Munchna davnega leta 1938 in iz Den Haaga danes: zločincem popuščamo ne zaradi milosti ampak ker se jih bojimo, ne glede da njihove zločine poznamo in se zavedamo, da bodo ti v prihodnosti lahko samo še večji. Kdor bo želel razumeti bo sporočilo oprostilne sodbe Šešlju tudi razumel. Danes in še nekaj dni se bo predvsem govorilo o zmagoslavju nacionalistov, porazu pravice in prizadetem dostojanstvu žrtev in njihovih sorodnikov. Večje ali manjše skupine ljudi se bodo zbirale v podporo zločincu ali, da izrazijo svoje ogorčenje nad oprostilno sodbo. Žal bodo posledice mnogo bolj usodne in dolgoročne.

Oprostilna sodba zločincu par excellance Vojislavu Šešlju prinaša neposredno vzpodbudo radikalizaciji nacionalizmov v državah bivše SFRJ kjer je med leti 1991 – 1995 potekala krvava državljanska vojna a tudi širše. Hkrati pomeni oprostilna sodba zločincu Šešlju velik udarec na politično stabilnost v vseh omenjenih državah. Komu in zakaj to odgovarja ostaja v tem trenutku vprašanje. V teh trenutkih je težko napovedati kdaj in v kolikšnem obsegu bo do omenjenih posledic prišlo. A prišlo bo zagotovo. »Chamberlainski duh popuščanja« Zločinu in Zločincu je nemara vodil pomislek o posledicah obsodbe, ki bi Šešlja potrdila kot krivca za zločine v času, ko je Srbija le nekaj tednov odmaknjena od novih predčasnih volitev. Klasika »chamberlainovskega popuščanja« je strah, da ne bi prišlo do novih zločinov. Strah in popuščanje, ki v resnici pripeljata do novih zločinov nepredstavljivih razsežnosti. Tresoča roka sodnika Antonettija je v njegovem imenu in imenu sodnika Senegalca Mandiaya Nianga zapisala sodbo, ki mu jo je morda prišepnil kateri od žandarjev svetovne politike, ki v Šešljevi nekdanji desni roki in sedanjem srbskem predsedniku vlade Aleksandru Vučiću vidi jamstvo za stabilnost in prozahodno usmerjenost Srbije, nemara celo regije. Morda. A to so računi za kratko obdobje in brez krčmarja. Sporočilo v svojem pravem bistvu prinaša še mnogo bolj zastrašujoče sporočilo: Balkanci, pozabite na Evropo, ne sanjajte o EU. Mar si kdo v Evropi, še posebej v teh časih, želi države in ljudi, ki koljejo druge ljudi samo zaradi različne narodnosti ali vere? Si nemara kdo v Evropi želi držav in ljudi, kjer je gonilo in file rouge zgodovine premikanje meja in osvajanje teritorija? Zagotovo ne.

Po mnenju sodnikov Antonettija in Nianga se je vse omenjeno in še več v resnici dogajalo v zvezi z Vojislavom Šešljem, oz. je bil Šešelj pri tem neposredno udeležen. A po mnenju obeh haaških sodnikov v primeru Šešlja javni pozivi k klanju niso že zločin pač pa politično stališče. Po mnenju Antonettija in Nianga so zločini seveda bili storjeni a to je na Balkanu pač folkora in način političnega prepričevanja. A tudi obratno. Katera razumna sredina, ljudje ali država bo še videla smisel k približevanju formalnim vrednotam, ki so cinično celo postavljeno kot kriterij pridružitve ekskluzivnemu evropskemu klubu, v politični sredini, ki je sposobna sproducirati tako pervezen politično pravosodni zmazek. Zanimanje za vstop v EU v državah Zahodnega Balkana, ki je bilo v evropski metropoli vztrajno in dosledno precenjeno, bo zmanjšano na minimum. Kam to vodi in kaj prinese je dovolj jasno na primeru Turčije in Erdoganovega zasuka. Po mnenju tretje sodnice Italijanske Flavie Latanzzi, ki je podala nasprotno mnenje, sta utemeljitvi Antonettija in Nianga za oprostitev Šešlja pravno povsem neprepričljivi in celo pomanjkljivi. »Ko sem prebrala oprostilno sodbo obeh drugih sodnikov sem dobila občutek kot da sem vržena nazaj v človeški zgodovini, v čas starih Rimljanov, ki so opravičevali svoje krvave pohode in umore političnih nasprotnikov s pojasnilom: v času vojne zakoni utihnejo, » je zapisala sodnica Latanzzi. Po njenem trdnem prepričanju je pri Šešlju povsem jasen namen organiziranja in uresničitve zločina.

Srbski filozof in avtor kultne knjige »Filozofija palanke« (izraz palanka je praktično neprevedljiv z eno besedo) je, med drugim, zapisal: »Srbski nacizem ni uvoz iz nemškega nacionalsocializma kateremu se je vdinjal in ga podpiral ampak je izraz duha in kulture palanke.« Brez dvoma točno. A bilo bi povsem napačno vkolikor bi politiko in zločine Šešlja videli zgolj kot nadaljevanje zamisli njegovih duhovnih očetov, od Ilije Garašanina preko Dobrice Čosića do lažnega reformatorja post miloševićevske Srbije Vojislava Koštunice, hkrati pa ne bi videli, da obstoja tudi druga Srbija, ki je danes zgrožena in oprostilno sodbo obsoja nemara še bolj ogorčeno kot to opravičeno počno sorodniki žrtev in javnost na Hrvaškem in v Bosni ter Hercegovini. Tisto kar oprostilna sodba zločincu Šešlju prinaša ne samo v Srbijo in druge države nekdanje SFRJ ampak tudi v Evropo je neobvladljiv občutek nemoči in apatija.

Ni težko ob Šešlju videti Marine Le Pen, Geerta Wildersa, pripadnike grške Zlate zore, madžarskega Jobbika, hrvaških neoustašev in drugih evropskih nacionalistov, ki so le korak ali dva od možnih zločinov na podlagi rase, vere, etnične pripadnosti. Šešljev dejanski politični boter ter kolega v haaških zaporih Slobodan Milošević, ki je prav tako ostal brez obsodbe haaškega sodišča, je zatrjeval kako se ne bo uklonil Evropi. In se tudi ni, ker je umrl. Danes smo z oprostilno sodbo zločincu Šešlju doživeli, da se je Evropa kot imaginarni skupek vrednot uklonila zločincu in zločincem z Balkana. Zločincem, ki so globoko v sebi navadni strahopetci. Živimo v Evropi, ki nam je nepričakovano znana in ki neprijetno spominja na nekdanjo državo SFRJ pred njenim krvavim razpadom.