Poznal sem vse tvoje
vulkane, drhteča mesta,
pod katerimi je kipela
želja po meni, zaupanje,
ki ga nisem nikoli upravičil.

Preveč sem te ljubil,
da bi te lahko imel,
pa vendar sem te imel
preveč, da bi te lahko ljubil.

Kdor meni, da je sod očitkov
dovolj, da uniči ljubezen,
ta ne ve nič o ljubezni.

Kajti ona je tam, tudi ko
nas ni več, predvsem takrat,
ko ne znamo več ljubiti.

Ljubimo vedno nedosegljivo.

Ravno zato je človeka
tako težko doseči.

Poskusil priti vanj brez
spolovil in grešnih misli,
predal se ti bo kot maslo.

Ni nas sram telesa, sram
nas je lastnih misli o njem.

Samo čistemu pogledu
se noge čisto razširijo.

In ga povabijo vase.
Da pozabi nase in se
v drugem svoje smrti zave.

Ljubil sem te. In telo
ne pozabi nikoli. Najsi
duša še tako želi.

Ko odidem iz tvojega življenja,
pusti vrata rahlo priprta.
Ne bom vlačil skoznje
dvajsetletnega bremena,
prišel bom samo in čisto jaz
tanek kot list nevidnega papirja.

Mogoče ga lahko uporabiš
kot paspartu za odsotno sliko
kot pekinška raca naseckane
dvojine, vedno bo na tvojem
obrazu moj nevidni list.