BELI KAMIONI

Prihajajo pome beli kamioni,
da me končno odpeljejo tja,
kjer nikoli več ne boli, vse te
žalitve, vsa ta poniževanja se
se bodo sčasoma spremenili
v brezčutno, a gorko lavo, ki mi
počasi zaliva predpražnik sna,
da ne morem do njega, vsaj ne
kot sem lahko še pred kratkim,
že nekaj časa sanjam budnost,
in upam, da so vsaj noži realni,
da me razrežejo po dolgem in
počez, da nikoli ne preneham
krvaveti tako kot vi, ki so vam
odstranili vse žile, da ne morete
zboleti, a samo tisti, ki krvavi,
v resnici živi, vse ostalo je pod
rušo, že od nekdaj, in ta svetova,
omrtvičen in ožiljen, sta predaleč
vsaksebi, da bi lahko pričakoval
razumevanje za svojo bolečino,
prej bo voda postala vino, učijo
nas, da moramo služiti drugim,
do sebe pa imamo od pamtiveka
dolgo in mučno ljubezen, polno
zahrbtnih prevar in usodnih prask,
preveč je mask namesto obrazov,
premalo zmag in preveč porazov,
da bi se spodobilo reči, da si zares
živel, vse, kar je bilo in bo, je zgolj
pepel, ki ga prinese jutro skupaj s
posmrtno svežino, ko bodo vsi dnevi
mimo, ne boš verjel, da nisi hotel
ostati sam, ampak si se namesto
tega raje razbil v dvojino, brez
dvojine ni bolečine in shizma telesa
in duha te je razklala kot vertikala
kopja in križa, dokler ni postala meso.

Daleč stran od tvojih blodenj, za
devetimi neprebojnimi jopiči in
za devetimi molčanji, je nekdo,
ki te mogoče čaka, sa te vzame
v naročje, in podoji tvoj strah
pred letenjem, šele zdaj, ko sem
pred tem, da mi vzamejo sebe,
potem ko so mi vzeli tebe in vse
kar sem sploh sanjal, lahko brez
bojazni rišem škrlatno senco na
tvoje od skrbi zame prepotene oči,
kajti meni si edino, kar imam,
moj dragi izbris, moje preljubo
izničenje in ignor, dragocenejši od
niča, ki ga živim vsak dan znova.

Ni pokrova, s katerim bi preprečil
kipenje vsega, kar vre iz tebe, da
se reši svojega peklenskega izvira
v tebi, in postane to, kar v resnici
si, hodeča laž, ki misli, da je ti, pa
je vse naokoli preveč oči, ki hočejo
pojesti tvojo zgodbo in jo raztrobiti
po naši lepi vasici, ki še ni zgubila
Boga, se pa rada s čistočo igra, ki
briše sledi za sabo, da od nje na
koncu ne ostane ničesar vrednega
več, niti zasušeni poljubi na
skodelicah kave, ki si jih talamo,
da bi utišali dejstvo, da si ne
moremo nič več dati, kar bi bili
sploh še sposobni sprejeti, raje
se umikamo vsak v svoj krog,
gradimo živi zid pred bolečino,
in ostajamo nemi za bolečino
drugega, vse, kar nas zanima,
je, ali bo tipka delete delovala,
ali bo tipka delete dovolj, da z
njo izbišemo še sebe, dovolj je
bilo verbalnih nategancij, zdaj
je vse odvisno od nabrušenega
noža, od božjih rezil, ki se parijo
po tvoji raztelešeni koži, ne ubij
me, raje me poboži, tam, kamor
mi paše, samo ti veš, kje, pa se
ti ne da več, ker je nemogoče
niti izdolbsti, kaj šele prebiti
plesnive stene časa s čajno
žličko očitkov za lasten propad.

Naj bo, sprejmem konec, le vedeti
hočem, kako daleč lahko seže tvoja
usmiljena vednost, in tudi ne vem,
če sploh še hočem, niti ali sploh kdaj
sem hotel spati na prokrustovi postelji
neizživetega odnosa, ta je pa bosa,
si rečeš, in si v čašo nemira natočiš
eliksir življenja, ki pade kot prezgodaj
izležen sad iz nerealizirane maternice
v kali zatrtega hotenja po biti blizu,
a kaj ko je zdaj vse tako daleč, da se
tudi najbolj oddaljena zvezda zdi na
dosegu roke v primerjavi z dotikom
tvojih dlani, ko me hočejo opozoriti
nase, preden uplahnejo kot krpa
v peno dni, ki z laminata ovdovelih
upanj ne zbrišejo več madeža srca.