NA DRUGO STRAN TEME

Padla ti je težka resnica v oči,
resnica, ki boli, zdaj ne veš več,

kje si, veš samo, da konec ni več
možen, zaradi tebe sem ogrožen,

zaradi tebe mi izpod črnih nohtov
mezi utrujena kri, ki ni nikjer doma,

niti na dnu postaranega srca, ki se
z zagrobnimi sencami igra, prihrani

mi z nadrobnimi pojasnili, kdaj in kje
sem zamočil najino nemogočo zvezo,

kolikokrat sem te utopil v žlici svoje
v kali zatrte svobode, ki je hotela, ne

da bi v resnici želela, živeti zunaj
tvojih plašnih oči, kjer so na naju

prežale zveri in se režale z lačnimi
čekani obupa, nalil sem si strupa v

v vagino tvoje zaupljive sreče, zdaj
ne vem več, kaj me je bolj zadelo,

tvoja kot plima narasla odsotnost ali
oseka moje biti, bolečino sem hotel

skriti pred sabo, a mi je ušla na polja
življenja, zato sem žel, kar sem sejal,

hudič v meni se je strašansko smejal,
ko sem odšel s črvivimi prsti po trnovi

poti iskat najino izgubljeno zvezdo, ki
leži zdaj skrita v ledeni krsti tvojega

obraza, ljubil sem te neznansko, zato
sem te tudi ubil, na robu življenja sem

iskal sredino, in zdaj, ko so najini dnevi
mimo, ne morem več nazaj, kamor si

izvorno hotela, da greva, ko si me še
ljubila, nobena sila ne ustavi ljubezni,

ki si mi jo naklonila, in zdaj prevarana
ždi pod zasloni mojega nasilnega dotika,

med nama ni več stika, samo še odkloni
od zastavljene smeri, raje bi prodal svojo

prevarano dušo, kot da bi en sam hip
moral še piti sušo tvojega očitajočega

pogleda, utrip mojih slepih misli je težak,
kot so žeblji v krsti aleluje, prekletstvo se

deduje, nisem več enak samemu sebi,
odkar si šla od mene, nič več me ne

prizadene, niti škrlatne škrge mojih otrok,
s katerimi ti namesto mene plavajo po

izgubljeni jasnini mojega nič hudega
slutečega življenja, vse, kar je, se hitro

menja in odhaja tja, kjer ničesar več ni,
moja utrujena glava pa še naprej melje

pročelje najine od sabelj časa načete
palače, mačete namesto poljubov so

razdevičile najino pregnano srečo, šele
zdaj, ko je v najini utrujeni glavi počil

konec, sem se odločil, da poberem
strtega metulja s tvojih dlani, in ga

prepariram za nedorečeno večnost,
kjer bova nekoč vseeno našla svojo

drobno srečo, varuhinja mojega imena,
da Bog ubog bo končno slišal moj krik

po tebi, in me vzel prezeblega slavčka
na tvojo stran, kjer naju čaka novi dan,

ki ni pripet na fašizem utrujenih dni, poglej
me v še enkrat prijazno in do krvi, Hekuba,

mati mojih malih junakov, in njihovi koraki
bodo našli pot brez najinih zmot do sreče.

Kdor ljubi, se opeče, in kdor se opeče,
ta živi, moje temno vesolje, moj sončni mrk.