Doslej še nisem povedal nič o najbolj pereči in trenutno najbolj aktualni temi, s katero se soočajo ljudje po vsem svetu. Ne bojte se, ne bom kakor mnogi opozarjal, svaril, grozil, zapovedoval, moraliziral, kazal s prstom na druge, prav tako ne bom dramatiziral, klical apokalipso, koval teorije zarote, napovedoval konca sveta. Nikakor. Raje bom povedal svojo zgodbo o prijateljstvu in ljubezni, ki ju ne more premagati noben virus, ker enostavno nima take moči. Ja, to je tudi zgodba o virusu, ki se je tako neuspešno hotel uštuliti v našo veselo druščino, pa se je ves ponižan moral umakniti stran. Vsak virus, kakršen koli že je, se najprej pojavi kot virus strahu, ki se polasti duše tistega, ki ga napade, in bolj ko je ta prestrašena, več možnosti ima za uspeh. Verjetno mi ne boste verjeli in boste samo nejeverno in namrgodeno zmajeval z glavami, češ to pa vendar ni mogoče. Mislili boste, da se nam je dokončno zmešalo in mogoče boste na nek način imeli prav. Ampak zgodba je resnična in preverljiva. Dokazuje predvsem, da za uničenje virusa niso potrebne nobene maske, ki prekrivajo samo strah pred njim, ampak trdna zavezanost življenju, in namesto izolacije participacija, sodelovanje, solidarnost in simbioza. Poudarjam, da je to moja zgodba, ki je nočem posploševati. Nočem postavljati nobenih meril in teoriji, deliti po eni nasvete ali tolažiti, zavedam se, da so druge zgodbe tudi tragične in nedopovedljivo boleče. Ne smejem se jim, nočem jih razvrednotiti, zmanjševati njihovega pomena. Nočem biti pameten, ker o tej stvari vem toliko kot vi. Samo če prebiram vse zapise na družabnih omrežjih o tej temi s svojim izkustvo, se mi zdi, da je nekaj hudo narobe že v izhodišču. Borimo se proti nevidnemu sovražniku, ki mu ne moremo nikakor uiti, če se odloči, da nas bo napadel. Naj se še tako trudimo z izolacijo od vseh in vsega, naj še tako pucamo svoje trepetajoče roke in nabavljamo še takšne količine toaletnega papirja. Opozarjam, da to ni nasvet, da vsega tega ne počnite, navsezadnje je sosednja država dokaz, kaj se zgodi, če človek preneha biti previden pri teh stvareh. Nabito poln nogometni stadion v času koronavirusa je pač velika oslarija, to vemo vsi. Pa tudi smučanje v Italiji ter odhod v dom za ostarele, meji na teroristično dejanje. Ampak prosim vas, med pazljivostjo in masovno histerijo pa vendarle obstaja velika razlika. Dobro vemo, da v Italiji in trenutno v Španiji množično umirajo starejši ljudje, ampak zakaj umirajo, je pa druga zadeva, zaradi katere nam upravičeno stojijo kocine pokonci. Da v 21. stoletju vsa napredna industrija ni sposobna v kratkem času izdelati dovolj respiratorjev, da bi pokrili vse potrebe po njih, pa četudi so te še tako množične. Halo? Na Kitajskem so v enem tednu postavili eno največjih bolnic na svetu, v Španiji in verjetno še kod, pa starejše ljudi dobesedno pustijo umreti, ker jih kao ni dovolj. Kako se lahko to dogaja, vas vprašam? Ampak to zdaj ni moja tema. Moja tema je zgodba o tem, kako je mogoče z ljubeznijo pregnati še tako zagrizen virus. Naj jo končno že povem, vi pa potem sami presodite, če ji lahko verjamete. Ob razglasitvi pandemije in postopnem uvajanju restriktivno ukrepov za njeno zajezitev sem se zaprl v svoje stanovanje s prijatelji, in to je bil začetek našega vsakodnevnega druženja v mojem stanovanju, kjer ni nihče sploh omenjal, kaj šele podrobno spremljal grozečih statistik, ki so preplavljale medije. Živeli smo za trenutek, veseli življenja in polni ljubezni drug do drugega. Potem se je zgodilo. Dva izmed prijateljev sta obolela, eden izmed njih celo s kronično obstrukcijo pljuč. Še zdaj se spomnim, ko me je obolela prijateljica zaskrbljeno vprašala, če se ji bom zdaj začel izogibati, jaz pa sem jo v odgovor takoj poljubil na čelo. Ko sta istega dne odhajala na svoj dom v kontrolirano izolacijo, sem mislil, da ju vidim zadnjič. Tisti, ki smo ostali, se nismo predali strahu, ampak smo se odločili, da bomo ignorirali nekaj, proti čemur se itak ne da boriti, če oz ko ga enkrat fašeš, ampak smo nadenj poslali moč ljubezni, ki je tlela v naših srcih. Zdaj je od tega že tri tedne, in prijatelja sta oba kljub hudi rizični skupini, v katero spadata, uradno prebolela virus, in v tem času se ni z njim okužil nobeden izmed nas, pa nas ni bilo malo. Kaj nam to lahko pove. Da smo imeli zgolj srečo. Da smo bili neodgovorni? Da smo hote precenjevali nesrečo, ki je pretila? Ne, ne verjamem. Dokazali smo, da je z ljubeznijo mogoče preseči strah, ki vzpostavlja plodna tla za virus in kasneje omogoča njegovo zmagoslavje. Rečete lahko kar hočete, zdaj smo vsi v karanteni, in bomo še en mesec, če bo treba, ampak prepričan sem, da bomo na koncu zmagovalci. To je navsezadnje samo zgodba o ljubezni in zmagi nad virusom. Vse ostale stvari ostajajo takšne kot jih kažejo statistike. Vsaj mi smo jo postavili na laž, in prepričan sem, da nismo edini. Razmislite.