Roke mi zgrej
(Gabrieli Mistral)

Posluhni noč, stihinu,
plavu lunu, mesečinu
i jesen kaj se v nami slači,
ne ftiči rieči v pavčinu
vekivečnost zapletena
tak nam niš ne znači.
Počkomaj samo me poglej
i roke,
roke mi zgrej.
Dotekni sonce, dalčinu,
v dežđeni špiglji mrzlinu,
kaj skrivaju naše pote
i ne budi me z ovim svietom
gda vu meni spiju meglene rouže žote.
Trava sem, a ti veter bodi pak me niši,
dien of z menom diši.
Naj strahu biti,
počkomaj samo me poglej
i roke,
roke mi zgrej.