sediš v plavi sobi / razglednica v obloku pripoveda o otoki i morju / merzlina prihaja z vesti kaj ih šepeče ščerbavi prorok / bleda lica iščeju se v kmici / morti je konec sveta/ prevračaš v miselim kaj postaju zeleni vir / senjaš o maloj ptici / dalkim kraji i zgublenomu denu/ polehko se predaješ / gliljak se gosti v fajtni posteli i pije tvoju karv za večeru / „naj sem proklet, tvoj duh me zopet naganja“

zišel sem te vu varašu, predvečer

lovili su se naši pogledi na vsakomu vuglu

od hotela Istra do Šanjekove mesnice

nahajal sem te v kinu, v kazališču

na Emeričkom, Šnajderovim Metastazam, Čehovlevom Galebu

v Dučanski vulici, na Korzu

polehko bledi v meni ona slika gda sem te pelal z Drave na gepektregeru

staroga biciklina

večer predi si odišla na morje

veter je nesel pesek puščave, leto, dva predi Černobila

i to je bilo vse

par reči zmenjenih

ionak nič ni bilo, sam zbogom

sam zbogom je hrepenjenje, morti konec kratkoga filma

spomenki se razvlačiju kak žvakača guma

nosiju dijamante i herđu

vlečeju v sebi nekakovu černinu od kotere bežim

več ne razmišlam o nami

gledim z morja razglednice

otokov na kojim nigdar nisem bil

kraje v kotere nigdar nem išel

vse nestaje v sliki sonca znad bregov

gda iščem zbirku jagodičastih škrila

po griči zgublenim vu vremenu kenozoika