TANTRA
.
Ko te fizično ni ob meni, te
v mislih nasadim na mednožje
kot svečo, posadim kot rožo,
ki raste naprej iz moje korenine,
ta pa pije iz globočine telesne
poezije neizčrpnega duha – da
se izlije skozi čute onostranstvo
dotika, kot bi doživel, kar zaman
oltar ti obljublja ali svetniški sij
ali meniška kuta, šele v dvoje se
zaveš, da si eno, a šele skozi
dejanje, ne pridigo, ne skozi
besede, skozi telo se kot kača
po žlebovih slasti plazi čista
misel, ki naj je ne skazi občutek
premoči, utelesitve tega, kar se
po navadi samo sanja, kot ko se
kot da nehote dotaknem prve
aure tvoje kože in mi zmrazi
telo, kot ko čutim, kako drhtiš,
kot bi sapice mojih negibnih
gibov v mislih lovila, memorirala
s telesom, da ko pa 1x drug
pred drugega stopiva in se
objameva, začutiva, so gibi, ki
sledijo, le še pletivo za tkanino
mehkega naličja tvoje kože,
kot bi strgal med z osata
pravkar spočetih poljubov na
ustnice in lici, na vrat, dekolte
s peresom izpisuješ zdaj njeno,
zdaj svoje ime, v preseku jo
zagrabiš, na poslednji tango
povabiš, zavrtiš na robu pečine,
mrtvo hladno se ti preda, čaka
na naslednjo tvojo potezo,
ti pa se ne zmedeš, zacopotaš,
ukažeš konjenici, in ko po zasopli
bitki v naročje se zvije, počutiš
se otročje, hotel bi sozvočje jina
in janga, in ko že misliš, da je
konec, Božjega jezika nikdar ne
utrudiš, greš naprej in vse, kar
videl si na njej, imaš zdaj kot
drobnico na paši, ne straši te,
da bi se čreda tvojih dotikov
razkropila po pobočju in tudi
volk je potešen, naučen, da čaka,
se umakne ven in straži pesem
dveh cipres in ene vrbe žalujke,
odmaknem ji lase, naj ne žaluje
za minulim, ji prišepnem, a ona
ne sliši več, samo še čuti, kako
od spodaj jo milujem, z jezičkom
svojim jo ljubkujem – privabljam
melodijo njenih krikov, jih zbiram
v oceanu užitka, se polni s čolni
porivov, zavesljaji premolkov
za prehod na ono stran z enim
samim zen gibom, potem pa –
govoril bi zaman, tudi če bi
hotel – lahko le rečem, da sem
nazadnje videl jo, kako leži na
obali mojega telesa s čolnom
brezhibnih oblin mu narekuje
ritem, ne hiter, ne počasen, ne
pretih ne preglasen, vzdih na
robu krika, blizu nahajališča
smodnika – da ga raznese po
vesolju neznano kam, čakam
te, da se priviješ k meni, kot
val poliže obalo, preden se
od nje poslovi, kot največji val
je tisti, ki se ne peni, kot kodri
njeni – preden zagrnejo naju
valovi noči – ter izgineva
v daljavo, da ko se vsi umiri,
z nama grejo vse zemeljske sledi,
na koncu bodo o naju pričale
le prečute noči, midva bova
v raju, tam, kjer naju za druge
ni, kjer bova končno 1x zase
– jaz za tebe in za mene ti –
mislila samo še nase in na
vse nama drage – najine ljudi.
radio gornji grad 
