Živlenje se razlistavle po meri naših rieči, po meri naše kervi, i senji, vu svetlu i senci, živo kuliko i rieči živijo. I steze šterima blodi, to trdo guščarje slova, i rezburkani zidi vu nami – vse ftaple se v luknji rieči, kakti f kužnem želocu Svieta. Z onkraj pak vsega, kaj je ne moči zreči, nit živlenja ga nega. Tam čist postiha drobi se vrieme, neumno i škuro, sam sliepo gledeč vu sebe – zibelku smrti 

.