fabrika se spominja lepših dnevov

ter senja o smiseli žitka z otprti jočmi

o cajti gda je dihala, a ni derhtala

gda je jezero ljudi vsaki den senjalo z njom

gda su ptiči delali gnezda na rafungi

vsako jutro je odpirala velku lesu

pola spred njom punila su se z bicikli

ve su puna herđavih štenderov

vmiraju pred njom

fabrika se zaprla v samu sebe

letve po obloki, lokoti na vrati

čez dežđovnu noč čuje se njen krič

gda se črep giba a rafung nebo išče

potiho vmira, prazna i zapuščena

dom je denevira

zrušili buju me – šepeče brezkončnosti vesmira

zvezde nje gerliju lasi

rafung je štel prijeti nebo za zadnjič

došli su ščera i podrezali ga

vmira v duši i potiho fučka

koprive mu ližejo pete

veter se spomina z njim

ptice mu popevaju vuspenku

a on senja zrušenu staru hrušku

i fučka niz veter jer je odnavek bil tu