Prva stvar, ki mi pride na misel, ko zdaj nazaj gledam na svoje 14-mesečno zaporniško obdobje, so ljudje, ki sem jih pustil za sabo, tako v zaporu kot na forenziki; z meseci skupnega bivanja, ali bolje ždenja v skupnem dreku, ki komaj zasluži ime bivanje, se hočeš nočeš navadiš na svoje so-trpine, na vsakega posebej in na vse skupaj kot skupnost. Pred notranje oči mi tako prihajajo inteligentni in globoki pogovori, ki sem jih imel z enim izmed njih, nekako ločena sva bila od preostalega dogajanja ali bolje rečeno nad njim, kar pa ne pomeni, da sva bila vzvišena, kvečjemu za hip sva se odpravila v bolj duhovne vode; nikoli ne bom pozabil teh pogovorov, odetih v posebno mehkobo spominjanja, filozofskih razmislekov, podrobne analize moje in njegove situacije, rečem lahko, da sva se našla na neki povsem drugi ravni kot z ostalimi, in vsem tem posameznim soočenjem enostavno ne moreš ubežati.

Z vsakim zaporniškim cimrom imaš svoj odnos in svojo zgodbo, z vsakim se drugače razumeš, ker je na tako majhnem prostoru pač nujno, da svojo energijo prilagodis tujim energijam, pa naj bodo te v danem trenutku ali na splošno še tako drugačne od tvoje. Najbolj žalostna, kaj žalostna, tragična je bila Zvončkova zgodba – takšno ime sem mu nadel zato, ker je dobesedno oboževal cerkvene zvonove, o tem se v nadaljevanju – saj je vse svoje zavestno življenje posvetil skrbi za druge – kot skrbnik svojega hendikepiranega mlajšega brata, kot bolničar in kasneje voznik reševalnega vozila, ki je rešil marsikatero življenje in videl marsikaj, kar bi lahko označili kot travmatično, ter nenazadnje tudi kot gasilec in gasilski pedagog, ki je mlade navduševal za ta plemenit poklic – da bi ga na koncu nek njegov quazi prijatelj povlekel iz raja relativno udobnega življenja, ki si ga je pričel počasi urejati, direktno v pekel pripora, saj je bil priča krutega umora, ki ga je zagrešil njegov takratni prijatelj, in vse, kar je bilo treba temu zlodeju od prijatelja storiti, je bilo, obtožiti ga vsega tega, kar je pripravljal planiral in na koncu tudi izvedel sam. Edina njegova dejanska sokrivda je bila, da je po tistem, ko je naknadno videl, kaj se je pravzaprav zgodilo, z grozljivim dejanjem njegovega brezsrčnega frenda, iz nekega posebnega strahu in psihofizičnega krča ob doživetju umora sodeloval pri znebitvi trupla, s čemer se je približal možnosti deljene krivde, ki jo je predlagalo tožilstvo. Pomagal sem mu tako, da sem nadrobno prebral vse njegove sklepe, sodna pričevanja in obravnave, da bi skupaj z njim pretresel njegove realne možnosti, da ne bo obtožen nečesa, kar ni storil, kar niti v sanjah ne bi niti pomislil, da bi lahko storil. In on je seveda pomagal meni pri pisanju pritožb na sklepe, saj je imel neverjeten talent za pravniske zadeve, pa tudi kazenski zakonik se je v zaporu naučil tako rekoč na pamet. Najino sodelovanje je samo še poglobilo najino povezanost, zlasti v okoliščinah, kjer ostali niti približno niso mogli slediti najinim pogovorom, ampak so se raje predajali brezmiselnemu buljenju v ekran ali računalnik, na katerem se je po navadi igrala kakšna igrica. Tudi Zvonček, ki je bil računalniško visoko pismen, v smislu programiranja, je bil navdušen igralec video igric, in jih je imel na svojem kompjuterju že kar precejšnjo bero, ki je prišla do njega preko izmenjave ključka s posnetimi videoigricami med sobami. Samo jaz s takšnimi igricami nisem hotel imeti opravka, kar je bil zame v zaporu prej hendikap kot prednost, glede na to koliko nepotrebnega časa ti zapolni igranje videoigric.