GDA ME TI POZABIŠ

Gda me ti pozabiš, kroh se bude zrušil,
vu mojoj bu krošnji začkomela ftica.
Odron se zesipal, potok bu presušil,
vu črnoj bu zemli posehnula klica.

Gda me ti pozabiš, se bu išlo v kmicu:
v črnu bu se melju obrnulo zrnje.
Iskalo bu joko zvezdu večernjicu,
a našlo bu samo puščavu i trnje.

Gda me ti pozabiš, starost me poišče:
z koščatem mi prstom pokuči na vrata.
Z mirnoga bu dvora kanjur zgrabil pišče,
Slosnulo se polje pod šajbom od zlata.

Nikaj ne bu celo, nikaj ne bu moje,
tri groša bu vredel svet scufgan i shabljen.
V Knjigi gdi pismena žarke krvi stoje,
ja bum čvrček drobni, skvrčen i pozabljen…

(Flora Green, 2004)