ČISTA MISEL
.
Čista misel je tvoje telo.
Tako mehko in toplo na
Oko, tako dišeče po še
Toplem mleku tvojih
Miselnih dotikov, tako
V hipu vzkipi, ko se ga
Dotakne moj domiselni
Dovtip na kot britvica
Ostri meji med fizičnim
Dotikom, tik na tem, da
Se zgodi, in poljubom
Breztelesnega hotenja,
Ki se je zgodil davno
Pred srečanjem s tabo.
–
Lepo je misliti tvoje telo,
Z nežno božajočo roko
Odkrite misliti povzročiti,
Da se to – tudi na čisto
Telesni ravni – razpre pred
Tabo – ne kot mesojeda
Roža – ampak ravno kot
Njeno meso, ki uboga vsak
Tvoj dotik kot strune vešče
Prste ali – še bolje – kot
Bradavica otroka, ko jo
Ta v spanju najde, ne da
Bi jo iskal, tako kot jaz
Nikoli več ne iščem tebe,
Ker sem te že davno našel,
Ne da bi te iskal, čeprav
Sem te čakal, kot je tvoje
Mednožje ves čas pravzaprav
čakalo – na razdevičenje duha.
.
Telesno je misliti tvoj
Čisti in nepotvorjeni
Duh, glasbo njegovih
Vzdihljajev skozi tvoje
Kot blazina mehke, kot
Zbodljaj kraljične na
vretenu krvordeče ustne,
matematiko njegovih gibov,
ko se ti odzivajo po moji
partituri, ki jo sproti pišejo
nevidne roke Božjega telesa,
katero se daje za naju, ko
se ljubiva, v naročju samega
Boga, ne da bi za hip izgubila
Iz u-vida drug drugega, ko
Se ljubiva – in mestoma tudi
Fukava – ko se natikaš, kot da
Je zadnjič, na materialni
Izrastek še nerojenega duha,
ki pa se rojeva ravno skozi
naslado najine bolečine, ko se
tako kot bodalo v bodočo rano
Drug v drugega zarivava, kot bi
hotela drug v drugem obstati,
potem ko sva se dala scela –
in na koncu – ki je v bistvu
vedno brez konca – samo na
videz preživela, čeprav oba
prav dobro veva, da živiva
zdaj – samo iz enega srca.
.
Le da njegov utrip ni več
Zgolj fizična črpalka, da
Poganja gosto rdečo snov,
Imenovano kri, po žilah,
Temveč se skozi črevo
Najinega notranjega ušesa
Sliši njegovo utripajoče,
Vedno znova iz niča Biti,
Šele iz odsotnosti nejasne
Želje – ki blokira doživetje,
Ker se ga boji – porojeno
In nikoli zares ulovljivo ter
– z vidika Biti – izvorno,
življenje parajoče gibanje,
ko se žgeva, kot vre kava
iz džezve gostoljubne zemlje
kot v hitrih filmih, z drvenju
prve železnice na filmskem
platnu podobnim strahovitim
ritmom, kot bi se obema v nekem
hipu – ko se fukava – vrtel
predsmrtni film vsega, kar
sva vsak po svoje doživela,
pa si še vedno ne upava priznati,
da je bilo vse zgolj priprava
drug na drugega, in ko se zdaj
ljubiva, nama prihaja – pa ne
samo od fizisa – predvsem od
spoznanja, da sva na tej točki
z izbrisom sebe zavoljo drugega,
ki bolečino spreminja v čisti
užitek ljubljenja – končno –
ne da bi v resnici to hotela –
saj vemo, da hotenje ubija
vero, ki je mogoča šele skozi
dejanje prepustitve – ne predaje
ali podreditve – iz ljubezni do
izvora – da sva torej končno –
kot se najmanjše v Vesolju –
to je Človek – dotakne Največjega
– med samim spolnim aktom –
Ko sva preko drugega k sebi
Prišla – in se v isti vroči sapi
Odrekla sebe – dotaknila se Boga.
radio gornji grad 
