PONOČEVANJE MED POPOTNIKOMA SKOZI ATOMSKI VEK

»Pogoltnila je slino kot nekoč spermo
v lasten goltanec in rekla: ‘Never more!’«

»Jaz tudi ne bi na njenem mestu,« rečeš,
»Pa ne me narobe razumet, saj veš,
kaj mislim?« – Ravno pečeš prebranec.

»Prebiral sem njene pesmi,« sem rekel,
»In tudi njo sem prebral, kot bi prebiral
prebranec.« – »Sem te prav prebral?«

Pomislim. Ti nadaljuješ: »Saj veš, da sem
pisal – o njej, ki je paglavca spravila nazaj
v svoj goltanec.« – Kaj naj rečem na to?

Poskusim kruto. Vem, da ni za javnost.
To tudi povem. Takole: »In ga skoraj
v istem šusu izbruhnila skozi maternico,
preveč za javnost?« – »Veva oba in vemo
vsi,« odvrneš zdaj že tolažeče, »skoraj
jih rešiš, pol pa grejo stran od tebe,«

Zlomim se. (Vedel si btw.) – »Vse gre,
samo Nič ostane. In še Nič brez Nje –
ni več Nič, ampak Ona, ena sama, moja.«

»Kljub vsemu,« dodam raztreseno, a
brez obžalovanja. »Zaključiva,« porečeš.
Ne mudi se ti, samo slutiš, da je naenkrat
zmanjkalo besed. Ne dava si zadnje
besede. Posloviva se. Do naslednjič.
Jaz pa. Ne morem ne misliti več Nanjo