BALADA O ZGREŠENIH VZDIHLJAJIH

Kako lahko občutiš moje telo,
ne da me doživiš brez telesa,
kajti moje telo je zgolj orodje
tega, kar nisem nikoli bila, tudi
ko si vstopal vame, sem ti bila
zgolj za vabo, s katero si lovil
skupne vzdihljaje na obali nikoli
priznanega sramu, in ljubljenje
je bilo tako podobno umiranju,
da si na nek način želel, da se
nikoli ne konča, zdaj pa, ko se
telo več ne odpira brezdanjim
čekanom izjalovljenega upanja,
kot sveder, ki butne ob beton
nikoli zares sprejetega poraza,
si želim, da zate me ne bi več
bilo, vsaj ne, kot sem nekoč bila,
ko si igral po notah mojega užitka
in me hotel vreči iz sedla sebe,
ko pa sem prišla spet k sebi, si
zapustil mojo obalo, kot odvrže
nimfa obleko s svojega hotečega
telesa, da bi se predala Niču sebe,
trajanju tega, kar nikoli ne traja,
niti v meni niti v tebi, še najmanj
pa tam, kjer si me izgubil enkrat
za vedno, kot pes pozabi, kam je
zakopal svojo najljubšo kost, zdaj
vem, da me ne moreš doživeti
brez vsega, kar si, s telesom, ki
kaplja na moje strahove počasi,
kot se zbira deževnica, ko komaj
vidno in brezprizivno sproti odteka
v razpoke skupnega sna, dokler
skozi presušeno zemljo ne začutiš
svojega dna, kot črni tulipan zraste
iz čistega Niča vsega, kar je bilo.
Ko te ljubim, moja duša v kadi diši
po mentolu, si dejal nekoč, zdaj pa
ko s svojimi kriki po odsotni bližini
praskaš z mene omet, si želim, da
me nikoli več ne bi bilo ob tebi, kot
sem nekdaj bila, za vabo tvojim
strahovom in upanjem na nič od
tega, kar ti bilo je drago in ljubo,
o cipa trenutka, zapiči se kot kopje
v čisti Nič vsega, kar sem, ker moje
želje so daleč od tega, kar mi prinaša
dan, ki ga preživljam s tabo, zdaj ko
me ni več tam, kjer nisem hotela
biti, ovdovela v sramu nespočetja,
obriši prah z mojega telesa s krpo,
namočeno v kri vseh dni, ki sem ti
jih podarila, ne da bi zares hotela,
ko si posilil moj strah pred bližino,
izsilil iz mene neizmerno bolečino
trajanja v tem, kar ne traja, in me
pustil na nikogaršnji obali s telesom,
ki ga pred tvojimi pohotnimi očmi
doživljam kot kompletnega tujca,
namesto da bi ga objela, kot še
vedno lahko objamem svoj strah
pred tem, da bi ti karkoli sploh še
podarila onstran otrok, ki kapljajo
kot med z osata zgrešenih poljubov.
Kako me sploh lahko zares doživiš,
ne da bi začutil mojega telesa, ki
hlapi v tvojem hropenju po čistem
niču vsega, kar bi lahko bila, ko sva
se igrala kot dve nimfi v naročju
brezskrbnega časa, dokler nama
kislina minevanja ni razžrla ličnic
naslade in sva se v obupu predala
črnemu soncu banalnih skrbi, jaz
brez tebe, ti brez sebe, kot bi hotela
drug drugemu že davno reči zbogom,
pa naenkrat nisva našla besede,
s katero bi se poslovila, kot bi bilo
prepozno za skupno smrt, in kot bi
ladja, ki večno odhaja, ne našla več
poti na nesojeni pomol, od koder mi
že od svojega nedoživetega rojstva
mahaš z belim robčkom predaje, ki
ga nikoli ne bom mogla sprejeti, ne
da bi še sama potonila za tvojo
brezdanjo naslado, o moja smrt
v meni, poslovi se od mene, kot se
reka pred iztekom v morje poslovi
od svoje struge in odhaja, kot pada
voda po pečinah oglušelega trenutka.

Ne može se uhvatiti senka tog života,
što ko Dunav teče, poje Štulić, in mar
mi je za njegovo petje, ker v njem ni
več tebe, ker te v njem nemara nikoli
ni bilo, še preden se tvoje tvoje oko
zlije v moje oko in naju s pogledom
v brezdanjo temo oslepi, kjer vidiva
pošasti na najinih darujočih dlaneh,
neki žive blizu al daleko, kao kamen
ne mogu se mači, i kad se za ruke
drže stalno u mraku se ne mogu
pronači, in to je dejstvo, ki ne živi
samo v pesmi, ki jo poje Štulić, to je
obsodba, ki jo doživljava skupaj,
s telesom ali brez, jer se dodirnu il
se ne dodirnu, jedna za drugu dobro
znaju, pojma nimaš, kje živijo moje
sanje, a tudi če bi vedel, kje so, bi
hotel pozabiti nanje, kot sem jaz
že davno pozabila na tebe prav tam,
kjer sem se ti najbolj dala, zato zdaj
odhajam, kot odhaja sladka mora
z ovdovelega poljuba, ko te ima taj
te nema ko te nema taj te sanja, ko
te sanja taj te ljubi, a ti o tome pojma
nemaš, poje Štulić, in meni ni več
do petja, sita sem že tvojega dretja,
odidi, kot da te nikoli ni bilo, o Shylock
zaupljivega srca, s katerim trguješ
kot z mesom trenutka za sitne pare,
ki ne morejo kupiti zgrešenih pogledov
na sejmišču vseh najinih razhajanj